Pohod in vzpon na Krim
Vsak hrib je izziv za nekoga. Moj challenge je bil tokrat Krim. Vrh, ki se bohoti nad Iškim Vintgarjem in je le streljaj od Ljubljane. Pohod in vzpon nanj štejem za posebno doživetje.
Za prvomajske praznike se radi ubijamo z idejami, kam na izlet. Na morje, ko ni za kopalke, meni ne potegne več. Športnik, rekreativni pustolovec, po duši in telesu, z lepimi potkami in zanimivimi hribi, vrhovi, obseden. Pohodništvo in kolesarjenje sta postala način življenja. In ker mene kresovanje ni zlomilo, kot Frenka, ki se je na 1. maja vlekel, kot glista po asfaltu, sem naredil načrt za nov podvig in nabiranje višinskih kilometrov.
Napadam Krim
Krim se vzpenja neposredno nad vasmi; Strahomer, Vrbljenje, Tomišelj, Iška vas…, ki so v bližini Iga in le streljaj od prestolnice Ljubljane. Zelo na roke, pa tako od rok. Njegova nadmorska višina je 1110 metrov, toliko je na vrhu pokazala Polarjeva športna ura. Na vrhu Krima je planinski dom, Dom na Krimu, in tam je omizja dovolj za avtobus ali dva upehanih izletnikov. Sam vrh Krima je pokrit z radijskimi in telekomunikacijskimi oddajniki ter nekaj vojaškimi objekti v lasti MORS. Kakšnih 150 metrov nižje je veliko peščeno parkirišče, kar pomeni, da se da skoraj do vrha Krima pripeljati z avtom, avtobusom, Patrio ali tankom, pa tudi s kolesom. Slednje razmišljam kdaj naj umestim v urnik? Hmm… Vznožje hriba je poraslo z gozdom. Dokaj neizropana hosta, še, za naše plenilske razmere. Narava na tej trasi je res čudovita, kot tudi vasi izpod, ki so strašno lepo urejene in čiste.
- Vzpon na Učko – Vojak najvišjih vrh v Istri
- Hoka trail speedgoat 4 gtx gore tex
- Pohod na Vetrnik, kjer je vetrna harfa
Vzpon na Krim je bil na seznamu že po sestopa z Nanosa (Pohod na Nanos). Pa saj vemo, kako so povezani načrti z voljo in časom. Lahko pa rečem, in k sreči, da so se letošnji prvomajski prazniki zmenili z vremenom. Brez odlašanja sem po kosilu smuknil v primerna oblačila, nataknil super duper, ne tako davno kupljene Hoka trailice, vrgel nekaj tekočine in prigrizka v rukzak, nož v žep, uro na roke in gas. Po dobri uri vožnje sem se parkiral na urejenem parkirišču pod vznožjem Krima. Nisem bil edini. Vzpon na Krim lahko začnete iz več smeri. Jaz sem ubral srednjo. Štartal sem iz vasi Strahomer. Izhodiščna točka leži na 309 mnv.
Medtem, ko sem čakal na satelit sem si na panoramski tabli ogledal traso in bil kar malo presenečen, da je od start point do vrha treba premagati kar 800 višinskih metrov.
Na poti sva jih srečala za vzorec. Dva sta naju prehitela. Vseh je bila sama prijaznost, še kuža se mi je nasmejal. Skratka že kar malo vroče, ampak vredno. Pot se vseskozi vzpenja, skoraj brez odsekov, da bi mišice za hip dal v ler.
Po dobri uri in pol sva prišla na vrh. Ni bilo prazno. Največ je bilo izletnikov, ki so se pripeljali z avtom. Gostilna Dom na Krimu je kljub prazniku obratovala in bila odprta.
Odlično. Precej manj odličen, zaradi vremena, je bil panoramski razgled na služničad izpod nas in adijo lepi posnetki.
Precej razgreta sede na hladnem vetru pod sumljivimi oblaki se na vrhu nisva kaj dosti obotavljala. Kdo bi si želel dežja na tisti strmini, ki vodi v dolino. Misleč, da bo pot navzdol lažja sem se uštel. Ne prvič. Pesek in kamenje ti po določenih odsekih, zavoljo previdnosti, pobereta nič manj energije od vzpona. Vseeno sva za pot nazaj v dolino potrebovala precej manj časa ali 1 uro in 10 minut. Skupaj z zabušavanjem sva rabila, tako na oko, 3 ure. Za pot do Krima in nazaj domov cca 2 uri in pol. Sedaj pa skalkulirajte, koliko rabite vi za takšen izlet.
Brez zaključne častne panoramske vožnje skozi Iški Vintgar, kakopak, ni šlo. Prav veselim se povratka na kolesu. Ob pravem terminu bo kolesarjenje po Iškem Vintgarju zagotovo razred zase.