Kje rastejo jurčki

Gobarjenje ti mora zlesti pod kožo. Če hočeš biti gobar moraš uživati v naravi, znati gobe v kuhinji dobro in pravilno pripraviti. Še prej pa moraš jurčke in lisičke znati poiskati, najti, prostor kjer rastejo jurčki.

Sam sem gobar šele tri leta. Z gobarjenjem sem se sicer seznanjal že kot otrok, ampak kot vsi, razen đipsiji, ti gobarjenje v rani mladosti ne potegne. Tudi kostanj je imel lepo sezono.

Kako sploh veš kdaj si gobar?

Gobar postaneš, ko greš načrtno v gozd po gobe in najdeš vsaj tri jurčke in 5 lisičk. Potem ta ritual sezonsko ponavljaš vsaj tri leta. Seveda moraš na sezono nabrati vsaj 3 kile gob, ker če manj spet padeš med navadne zgubidane, ki obirajo klope po hosti.

In kje najdeš jurčke, kje rastejo lisičke?

To je obvezno drugo vprašanje vseh, ki me najprej vprašajo, “si nabral kej jurjev?”, in jim odgovorim pritrdilno. “Pa kako, kje”, je tretje čudilno vprašanje. Vse gobe in jurčke najdem v gozdu. Jaz res tako dolgo opletam okoli in okoli in gledam, da tudi če jurčkov ni se me narava usmili in mi prikaže kakšnega. Potem se odpre in kmalu pride drugi pa tretji…

Letos je bila sezona rekordna in sem marsikoga razveselil z darovi. Kljub obilici pa nikoli ne pretiravam. Po občutku. Nabiram le marele, lisičke in jurčke. Jurčke odrežem nad korenino, včasih pustim kar preveč beta, le te očistim sproti v gozdu. Gob ki me ne zanimajo ne prevračam ali teptam. Med gobarjenjem ne svinjam okolice. Skratka sem vzor naravi.

Morda mi pa zato narava vrača s sadovi.