Rogovi pozabljenega gozda
V propadlem gozdu, ko se tišina gozda razcepi in se prebudi nekaj starodavnega, naletim na novo trofejo.. Rogovi niso le ostanek, niso le orožje, ampak so spomin, opozorilo, darilo in klic, ki odpirajo vrata v nekaj večjega. Sonce je bilo neusmiljeno. Ne tisto prijetno jutranje, ki te vabi na pot, temveč opoldansko, ki pritiska na ramena, kot breme kombat nahrbtnika. Še zrak je bil težek, vlažen, ki se je dvigala iz tisočletne zemlje in se obešal med drevesi, kot nevidna pajčevina. Vsak vdih je bil požirek iz vroče skodelice —…
preberi več