Rogovi pozabljenega gozda

V propadlem gozdu, ko se tišina gozda razcepi in se prebudi nekaj starodavnega, naletim na novo trofejo.. Rogovi niso le ostanek, niso le orožje, ampak so spomin, opozorilo, darilo in klic, ki odpirajo vrata v nekaj večjega.

Sonce je bilo neusmiljeno. Ne tisto prijetno jutranje, ki te vabi na pot, temveč opoldansko, ki pritiska na ramena, kot breme kombat nahrbtnika. Še zrak je bil težek, vlažen, ki se je dvigala iz tisočletne zemlje in se obešal med drevesi, kot nevidna pajčevina. Vsak vdih je bil požirek iz vroče skodelice — ne osvežujoč, temveč utrujajoč, ubijalski.

• Zgodbe Varuha

Stopal sem počasi v peklenski klanec pokrit z debelo plastjo listja, skoraj obredno. Pot ni bila označena, a sem jo navidez poznal. Stopaje po občutku, po spominu, po tistem nevidnem zemljevidu, ki ga nosim v sebi. Listje je šelestelo, kot jesni, čeprav ji niti repa še ne vidim, ponekod pa je bilo lepljivo, zdaj zemlja trda kot skala, pa spet mehka kot njena ritka. Korenine so se iz tal dvigale kot prsti, ki te hočejo zadržati. Prav iritirajoče za korak, a sem šel po tem peklenskem terenu naprej.

Končno se je pot malce zravnala in zakorakal sem na jaso — svetlo, tiho, skoraj prazno. V trenutku mi je sonce pritisnilo stopalko na hitrejši korak. Tako za jaso se je razprostiral propadli smrekov gozd. Gost, temen, poln trohnobe in šepetov. Smreke so bile visoke, a utrujene. Veje so visele kot roke, ki so obupale. Iglice so bile rjave, tla mehka, prekrita z debelo plastjo razpadajočega listja in smole. Trohneča debla vsevprek. Smeje sem pomisli, kako blagodenja ovira so nekoč bile atletske zapreke v primerjavi s temi danes. Znova se je teren postavil pokonci, zrak je dišal po vlagi, po razpadu, po zgodbah, ki so se tu končale.

Ko sem stopil globlje, sem zagledal jelenove rogove. Razvejani, mogočni, dolgi kot roke starodavnega drevesa, še vedno obarvani s sledmi boja. Ležali so tam, med listjem, z ostanki krvi, ki se je že zasušila v temno rdečo patino. Ni bilo dvoma — to ni delo časa. Odvrženost je bila posledica spopada jelenov za obstoj, prevlado, ljubezen. Začutil sem več, bil sem priča njegovemu epilogu.

Ko sem se sklonil, da jih poberem, se je zrak spremenil. Vse je potihnilo. Kot da je gozd zadržal dih. Dotaknil sem se rogov — hladni, mogočni, polni zgodovine. In takrat sem začutil nekaj. Ne strah. Ne veselje. Temveč poklicanost.

” Nekatere trofejo niso dokaz zmage ampak opomnik, da je tudi moč minljiva.”

Zrak je znova zadrhtel. Kot da sem prestopil nek prag in takrat je zaskovikala sova. Enkrat.

Nato še enkrat.

Ne kot pozdrav, temveč kot opozorilo. Pogledal sem navzgor, a ni bilo nič razločno. Le silhueta, ki je izginila v krošnjah. In vedel sem — to ni bila naključna najdba.

Rogovi so oživeli. Vsaka brazda, vsaka razpoka je pripovedovala zgodbo. In ko sem jih stiskal v pesti sem začutil nekaj več. Kot da se je v meni nekaj prebudilo.

Takrat me je prešinil spomin, ko mi je sova poklonila svoje pero. Tistega belega, z rahlo sivim robom. Takrat še nisem vedel, da ne gre za spominek, ampak za znamenje, za poklicanost.

V daljavi je sova zaskovikala še tretjič. Tokrat tiho. Kot da je rekla: “Dobrodošel nazaj”.

In stal sem tam, z rogovi v rokah, zavedajoč se, da sem del narave, nečesa večjega. Ne le opazovalec. Ne le zbiralec. Temveč Varuh zgodb — tisti, ki sliši in zapiše, kar narava pripoveduje v tišini, da ne ostane pozabljeno.