Kristalna stena
Skozi milijardo odsevov sem skozi kristalno steno vstopil v paralelno dimenzijo.
Tistega dne sem stopil na pot, ki je dišala po skrivnosti. Aromatičen borov gozd, skozi katerega sem hodil, je bil tih in spokojen, a živ. Zrak je bil tako nasičen z vonjem, da bi ga lahko rezal. Vsak korak je bil kot utrip srca pokrajine, ki me je sprejemala. Nenadoma sem se znašel pred vodo — široko kot morje, mirno kot molk. Ničesar nisem pričakoval, a nič me ni presenetilo. Voda ni bila ovira, bila je zemljevid. Ko sem stopil naprej, se je pokrajina spremenila. Borovci so se umaknili kamnu. Pot je postala ostrejša, bolj divja, bolj resnična. Skale ostre kot čekani morskega psa. Hokice so ječale pod mojimi stopali, saj je brutalno skalovje cefralo njene podplate. Dobesedno. Previsi, prepadi, stene — kot da kraj ni želel biti najden. A vztrajal sem. In potem sem zagledal: svetleč kamen, ki je štrlel iz gmote kamnitih tal. Ni bil velik, a je žarel, se lesketal in iskril v snopu sončnih žarkov. Za trenutek sem se samo zazrl v to nepopisno lepoto. Želel sem si ga, tako močno sem želel vzeti kristal za spomin, a nisem imel orodja.
” Cena kristalov se ni mogla meriti z vrednostjo doživetja.“
Pograbil sem kamen in ga skušal odbiti. Počutil sem se tako predatorsko, da me je bilo kar malo sram, čeprav sem bil tam, kot edini in zadnji na planetu. Nekako sem odbil, odluščil plast kristalov in odšel. A misel ni odšla z menoj. Dva dneva nisem spal. Ne zaradi telesa — ampak ker je moja duša ostala tam. Kristal ni bil le najdba. Bil je klic, ki se ni dal utišati. Teleportiral me je v svet kakršnega vidijo redki.
Odločil sem se: moral sem se vrniti. Pot nazaj sem izbral drugače. V obratno smer, prepričan, da bo bližja. A ko sem prispel, sem ugotovil, da je to natanko polovica razdalje kroga, ki sem ga prehodil prejšnjič. Krog se je sklenil — ne po naključju, ampak po volji kraja. In tam, kjer je prej stal en kamen, je zdaj stala dolga stena, več deset metrov, prepredena s kristali, minerali, barvami, ki niso bile barve, ampak odzivi zavesti. Ni bila stena — bila je arhiv svetlobe, ki se je razkril le meni, ker sem se vrnil.
Napolnil sem nahrbtnik. Težak kot svinec. Ni šlo za vrednost, ne gre za ceno. Vsak kristal je bil kot delček resnice, ki sem jo moral odnesti. Teren pod menoj je bil neusmiljen — ostre kamnine, špičaste kot zobje, prepadi, stene, ki so varovale kraj pred civilizacijo. In vedel sem: to ni bilo zgrajeno, da bi bilo najdeno. To je bilo ustvarjeno, da bi čakalo name.
