Prvi blog in bloganje zmagovalcev

Blog sem odprl na današnji dan pred dvanajstimi leti. WTF!!! Noro, dvanajst veličastnih  (12) let.

Bloganje je za zmagovalce. Vztrajnost in predanost je od blogomanije, kateri sem podlegel leta 2008, vseskozi nihala, a nisem omagal!

Nikoli si ne bi mislil, da bom bo prekoračil 10 let bluzenja. Na današnji dan je Hac blog star 12 let. Res da sta se prostor pod soncem in naslov menjavali, kot dom sina oficirja, ampak spirit je ostal. Na današnji 19. februarja 2008 sem najprej na Večeru in še na Siol Blogosu (blog.siol.net) odprl blog. Časi eksperimentiranja so stekli. Večerova blogosfera in Siolov Blogos sta tisti čas bili ena najvplivnejših in z blogerji najbolj integriranih slovenskih platform. Konkuriral jima je še eDnevnik (ednevnik.si), a za moj okus je bil nekako za manj odrasle, čeprav niti ni bil nič manj vpliven na spletu. Kot tehničen tip pa že po defoltu gledam na stvari predvsem iz strokovno tehničnega vidika.

Zakaj Večerova blogosfera – zakaj Blogos?

Blogosfero je tisti čas obvladoval programski strokovnjak Zvone Štor. Skupaj z uredništvom je bdel nad blogosfero in dogajanjem v njej. Zanimive objave blogerjev so povzemali na časnikovi spletni strani, najboljše in zanimive celo objavljali v tiskanem časopisu Večer. V časopisu so celo objavljali lestvico priljubljenosti, predstavljali izstopajoče bloge in pika na i, svoj čas uvedli bobu blog, ki je pod sojem žarometov stal vštric bobu bob. Vse skupaj je Zvone Štor pripeljal tako daleč, da je Večer celo podprl prvi blogerski tiskani medij na svetu, Blogorolo. Lagal bi, če rečem, da je ne pogrešam! Skratka, Večer je bil pod taktirko Štora v tem segmentu uber napreden, bil je blogerska pravljica, ki pa ni trajala dolgo, prej kratko. Tako, četudi se je tisti čas zdelo, da je bloganje zabijanje časa, se danes kaže, da so to bili to zanimivi časi, drugačni, kot sem jih bil vajen pred blogom.

Kasneje, niti ne vem kdaj, so se vzdevki in naslovi blogov menjali in od leta 2017 je blo postal to, kar je danes. Povsem nenaravno je, da blogerji preživijo blogosfero.

Težko bi si nekoč predstavljal, da me bo pripadnost blogu po vseh teh letih še držala pri stvari. Čeprav sem zadnja leta bil v zadregi, saj s kontinuiteto ponujenega nisem navdušil, sem vseeno vesel, da sem ostal pri kvaliteti. S časom se mi spreminjajo navade, način dela, dojemanje okolice in način življenja. To je v blog vneslo precej novega. Objave so bolj poučne, svetovalne, do bralcev prijazne. Zgolj humor, sarkazem in cinizem sta znak šibkih. Pogumni delimo sebe, vztrajamo in zmagujemo!

Ob polnoči pa štopam trinajstico. Kar kocine mi dviga.