Brez Janše bi danes govorili srbsko

Resnica o osamosvojitvi, ki je mediji niso želeli razkriti.

V slovenskem prostoru se že desetletja ponavlja fraza: “Brez Tita bi danes govorili nemško.” Ni dokumentirana. Ni potrjena. Je ponarodel mit, ki ga titoisti in privrženci komunističnega režima uporabljajo kot opravičilo za Jugoslavijo. V knjigi Tito – skrivnost stoletja avtor Pero Simić razkriva, da je Tito sistematično ustvarjal mit o sebi, ki je temeljil na zamolčanih zločinih, idealizaciji njegove vloge in manipulaciji javne podobe.

In čas je za kontrastno misel: “Brez Janše bi danes uradno govorili srbsko.”
Ta izjava ni mit. Ima ozadje. Ima dejanja in ima zgodovino.

Kučanova “intimna opcija” — molk, ki je oblikoval učbenike

Leta 1990 je Milan Kučan izjavil, da samostojna Slovenija ni bila njegova intimna opcija. Ni se zavzemal za razdružitev, temveč za novo konfederalno pogodbo z republikami. Po plebiscitu je pozival k “čakanju na volitve v drugih republikah” — medtem ko je narod že izglasoval samostojnost.
Ta izjava ni bila nikoli zanikana. A mediji so jo zamolčali. Učbeniki je ne omenjajo. Zgodovina jo ne obravnava kot prelomno točko, čeprav je bila točno to.

Janša — obrambni steber, ki ga zgodovina potiska v opombo

Janez Janša je bil aretiran leta 1988 v procesu JBTZ, kar je sprožilo civilni upor in ustanovitev Odbora za varstvo človekovih pravic. Kot minister za obrambo je vodil Manevrsko strukturo narodne zaščite, ki je bila odgovor na razorožitev Teritorialne obrambe — ukazano s strani Kučanovega političnega kroga. Med desetdnevno vojno je Janša vodil obrambo, medtem ko so drugi dvomili, čakali ali se pogajali. Ni gradil mita. Gradil je obrambno strukturo, ki je Sloveniji omogočila, da ni postala podrejena Beogradu.

Medijski molk — tišina, ki je oblikovala zavest

RTV Slovenija in večina osrednjih medijev ni nikoli zares izpostavila Kučanove izjave. Ta je kot drek skozi leta sranja priplavala na površje sama.  Ni bilo analiz, ni bilo razprav, ni bilo pozivov k odgovornosti. Mediji so selektivno poročali, medtem ko so resnični akterji osamosvojitve ostajali v ozadju.

Danes se ta molk nadaljuje v učbenikih, kjer se DEMOS prikazuje kot “ena od političnih sil”, Kučan kot “voditelj prehoda”, Janša pa kot ime brez konteksta.
Ta zapis ne gradi mitov. Razkriva resnico.

Če je Tito ustvarjal mit, ki je služil režimu, potem je Janša ustvaril strukturo, ki je služila narodu. In če bi takrat zmagala “intimna opcija”, bi Slovenija danes uradno govorila srbsko — politično, vojaško, jezikovno.

To ni kolumna. To je razkritje.

Ta zapis ni nastal za marginalne režimske Odmev. Nastal je, da bi se nehalo molčati. In ko je enkrat objavljen, postane neizbrisna sled, ki se je ne da več potvarjati, ne lastniniti, ne zanikati.

Brez Janše bi danes v Sloveniji govorili srbsko. Zdaj je zapisano. Zdaj je tu in bo tako ostalo, resnica, ki se je ne bo več dalo izbrisati.