Gobarjenje je fajn biznis

Niti blizu nisem kakšni fanatični  top listi zapriseženih gobarjev, ampak kot rečejo,’ včasih tudi slepa kura zrnje najde’. Naj se tudi naključnemu  gozdnemu sprehajalcu, amaterskemu gobarju, kdaj nasmehne sreča.

Jaz gobar!

Ura še rana, ko še žvrgolenje ptic je bilo slišati. Vlaga je bila v zraku in prav po jurčkih je dišalo. Sedeč v avtu pretikam med radijskimi postajami in razmišljam: “Kam bi šel po jurčke, kje najti jurčke?” Klik! Ko smo še živeli na deželi sva jih z babi hodila nabirat v nevemkakosemužereče gozd. Ona je imela ime za vsako dolino, vsako jaso in vsak gozd. Vse je vedela, vse je znala in ne boste verjeli, nikoli ampak res nikoli ni jamrala. Znala je pripovedovati napete življenske zgodbe. Vedno je bila pozitivna in vedra. Lepo je bilo. Pogrešam jo.

• Pečeni jurčki
• Jurčki rastejo, kot gobe po dežju

In po poteh spominov zarana zakorakam v vlažen gozd. Jurčke sem videl v  vsaki pokončni vejici, v vsakem rjavorumenemu listu. Povsod in v vsakem deblu so se skrivali rjavi možiclji. Za ščepec toliko  je bilo celo res. Več, kot jurčkov je bilo mrkih nabiralcev z napol ali pa zvrhanimi košarami. Jaz pa tri lisičke in enega jurja že v letih. Moral bi biti inšpektor. “Bolje bi se mi izšlo”, sem si mislil.  Pred desetletji, ob takšni uri bi ne srečal  žive duše v gozdu. Morda pijanega in zaspanega lovca, ki se kobaca s preže ali pa preplašeno srno, ko jo zmotiš med pašo. Folka, ku na placu.

Mrki pogledi, polne košare, napeto ozračje. Ja, gobarjenje bi moralo biti olimpijska disciplina.

Drugače pa kilogram jurčkov na tržnici ni poceni, kar nekaj stane. Ne vem, koliko, recimo 20 evrov za kilo? Eden od tistih z radarja je hlačal z dvema polnima košarama. Pet, deset kil? Tam, sto, dvesto evrov za dobro jutro! Mamicu mu gobarsku!

Po slabem začetku je na koncu bil v košari manjši party. Spodnjega parčka mi je sprva bilo žal. Tamali se je full stiskal k mami, pa oba tako mlada še 🙂 

Jebat ga, če ne jaz, pa kdo drug.