Kronike Ruperške

Vsaka pokrajina ima svoje legende. Svoje posebne ljudi. Svoje cudne navade, ki jih nihce ne zna razloziti, a se jih vsi drzijo. Svoje prepire, ki trajajo dlje kot mostovi, ki jih povezujejo. In svoje zgodbe, ki so tako neverjetne, da morajo biti resnicne.

Ruperska grofija je ena takih pokrajin. Ne obstaja na zemljevidu, a vsak, ki jo bere, jo takoj prepozna.
Je izmislena, a bolj resnicna od marsicesa, kar se dogaja okoli nas. Je sodobna, a pripovedovana v jeziku, ki disi po starih casih, po hrastu, po dimu iz peci in po tisti posebni dolenjski logiki, ki je nihce ne razume, a vsi sprejemajo.

To je grofija, kjer je uradni jezik rupercvrscina — mehka, hudomusna, malo starinska, malo sodobna, vedno pa topla in domaca. Jezik, ki ga ne uci nobena sola, a ga razume vsak, ki ima srce
na pravem mestu.

V srediscu te grofije stoji grof Cene Ruperski. Clovek, ki je postal grof ne zato, ker bi imel modro kri, ampak zato, ker je imel porseja. Clovek, ki je bogat, a nihce ne ve, zakaj. Clovek, ki govori kot njegov praded, ceprav zivi v 21. stoletju. Clovek, ki ima tlacane, ki se mnozijo hitreje kot govorice. In skrinjo, ki je morala biti oblecena v jeklo in kevlar, ker so nekateri mislili, da je “skupna lastnina”.

A kar dela grofijo res mamljivo, ni porsej, ni skrinja, niso tlacani in niso Predkrski. To je nekaj drugega.

Ruperska grofija je mamljiva, ker je gospodar posten. Ker je socuten do delovnih ljudi.
Ker se v tej grofiji tlaka in davki odmerjajo po skromnosti in postenju. Tisti, ki dela, placa malo.
Tisti, ki dela postenjo, placa se manj. Tisti, ki dela s srcem, pa vcasih ne placa nic.

To je grofija, kjer se ne meri, koliko imas — ampak kako zivis. Kjer se ne gleda, kaj si prinesel —
ampak kako si prinesel. Kjer se ne kaznuje revscine — ampak pohlep.

Kronike Ruperske so zbirka zgodb o tem svetu. O ljudeh, ki so bolj zviti kot meje njihovih parcel.
O rodbinah, ki trdijo, da so bile tu ze pred reko Krko. O sosedih, ki imajo vec zemlje kot pameti.
O sporih, ki se zacnejo zaradi nicesar in koncajo zaradi se manj. O humorju, ki je topel, domac in malo prismojen.
O resnici, ki je vedno malo pretirana. In o zivljenju, ki je vedno bolj zanimivo, ko ga pripovedujes
na rupercvrski nacin.

Zakaj nastajajo te zgodbe? Ker svet potrebuje malo vec topline. Malo vec smeha. Malo vec domacnosti.
Malo vec tistega obcutka, da smo vsi skupaj v istem colnu — tudi ce ta coln pusca, tlacani pa trdijo,
da je to “normalno”.

Kronike Ruperske niso zgodovinski zapis. Niso politicna satira. Niso folklora. Niso parodija.
So vse to in nic od tega. So poklon ljudem, ki znajo iz vsake malenkosti narediti zgodbo.
In poklon zgodbi, ki zna iz vsake malenkosti narediti legendo.

Ce vstopis v Rupersko grofijo, vstopis v svet, kjer je vse mogoce. Kjer se meje premikajo same od sebe.
Kjer se skrinje zaklepajo z alarmi. Kjer so rodbine starejse od reke. Kjer je grof Cene vedno en korak
pred vsemi — ali pa vsaj tako pravi. Kjer se postenje splaca. Kjer je skromnost valuta.
Kjer je rupercvrscina zakon.

To je uvod. To je zacetek. To je povabilo.

Dobrodosel v Kronikah Ruperske. Svet je pripravljen. Zgodbe cakajo. Grof Cene je ze na balkonu.
In porsej je ogret.