Komu so namenjene kolumne

Priložnostno preberem katero od kolumn, ki se ponujajo v vsakodnevnem časopisju. Ne da bi se najedel lepih besed, poučil o slovnici in bog ne daj kaj novega izvedel, ampak dobrohotno lahko pisanje relaksira.

Obožujem pikantne, takšne, ki ne udrihajo na vso moč, ampak le tepežkajo po malem, s pridihom humorja. Takšne, ki eno stran ustnice nehote velečejo navzgor, ne da bi to mi vedeli ali želeli. Le za odtenek, ko nasmeh morda še najbolj spominja na ciničnega.

Toda takšnih zapisov je malo, v bistvu vse manj! Mnogi spominjajo na znanstveno literaturo s tisočerimi tujkami in neprepoznavnimi besedami.

Pred dnevi me je o tem pobarala teta. Z neznankami s plon listka me je obstreljevala z vseh strani. Nisem imel odgovora na vse! Madona, kje pa si to brala, sem se z vprašanjem nekoliko v zadregi želel izmuzniti v vsej nevednosti? Kar 18 besed povzetih iz ene kolumne in večini laikom pravih neznank mi je nanizala. Ob tem se avtomatsko sproži vrašanje, koliko stavkov je sestavljalo kolumno?

Pa bom sodil po preprosti kmečki logiki. Kolumne naj bi bile, namenjen širši bralni publiki, ki prebira vsakodnevo časopisje. Med temi se znajde največ povprečnih Slovencev s povprečno, recimo temu, največ srednješolsko izobrazbo. Predvidevam, da njihova govorna komunikacija poteka v slovenskem jeziku, ki vsebuje nekaj primesi slenga ali tujk. Za vse quazy nove besedne izume jim ni mar, ker jim otežkočajo branje. Za vse exstra dodatke, zaznane v zapisih, bi si morali domala poiskati strokovno pomoč ali primerno literaturo. Če rabiš za razumevanje zapisa prevajalca, je zapis neberljiv, za bralcu nezanimiv ali celo ničvreden. Kolumnist, pa poleg tega, da izpade ‘poseben’, ni dosegel praga, ki bi ga recimo pričakovalo uredništvo časopisa!

Kolumne so navadno honorirani prispevki, a če stoji med bralcem in časopisom velik prepad, bi takšen zapis napotil le v čakalnico izdajatelju, kakšnega eksotičnega čtiva.

Ker velika večina kolumnistov ve, da ima zaradi renomeja zagotovljen okvir v časopisju, si očitno privošči ‘več’. Med ostalim tudi tisto, kar bi naj  bilo zanje največje strahospoštovanje: Ležernosti do bralcev!

Verjamem, da so komu, kot bralcu takšne pisarije všečne, marsikomu moteče, ampak ker govorimo o boga boječem človeku, ta raje poseže v žep in kupi drug časopis, kot pa da bi se potožil, napisal svoje mnenje, kritiko ali tudi pohvalo, preprosto pobaral o težavi.

Škoda da nekateri pišejo kolumne le zase in za svoje najbližje, misleč, da njihova klanfanja prodajajo časopis. Čisti ekshibitzionizem!