Kaj je medijski terorizem

Napad na osebno integriteto, načrtna diskreditacija in blatenje dobrega imena ali branda je zločin, ki ga je težje zakrpati, kot strelno rano. Je to medijski terorizem? In če je, zakaj ta ni obravnavan in obsojan, kot terorizem? Najprej, kaj je terorizem?

Pojem, pomen terorizma (sskj): terorízem -zma (ī) uporaba velikega nasilja, zlasti proti političnim nasprotnikom, s katerim se hoče doseči, da se kdo boji: boriti se proti vsem oblikam terorizma; mednarodni terorizem // ekspr. uporaba nasilja, nasilnega ravnanja, s katerim se hoče doseči, da si kdo ne upa ravnati, kot hoče, želi: naveličati se očetovega terorizma.

Kaj je medijski terorizem?

Medijski terorizem je virtualni terorizem; medijski -ega terorízem -zma (ī) uporaba velikega prirejenega retoričnega (video, avdio ali tekstovnega) nasilja, zlasti proti političnim nasprotnikom ali političnemu polu, ki ga napadalec ne zagovarja, ga sovraži. Z medijskim terorizmom oseba ali skupnost želi z ekstremno obliko in z radikalnimo retoričnimi napadi načrtno in konkretno z lažnimi, prirejenimi informacijami (fake news) ali informacijami iztrganimi iz konteksta poskušajo diskreditirati in nasprotnikovo mnenje (namero, dejanje…) diskvalificirati. Gre za skrbno in precizno načrtovane akcije, katere napad se izvede v obliki televizijske oddaje, prispevka (avdio, video ali pisno), tudi samo objave na družabnih omrežjih ali blogih. Diskreditacija in  diskvalifikacije dobrega imena, branda…, se izvede na specifično tarčo, žrtev (osebo, skupnost, stranko, ustanovo…), in to v večih etapah:

  • napadalec želi zajeti čim več gledalcev, bralcev, poslušalcev in napad zgolj predstavi, zatorej je najbolj učinkovit napad, če se ta izvede preko velikega medija ali znane osebe s čim več sledilci,
  • after attack medijski stampedo, ko se na napad odzove vsa skupnost – negativno in pozitivno – in se v tretji etepi loči in
  • nastane vsesplošna zmeda, ki se v vulgarni obliki sovraštva in nestrpnosti nekaznovano širi – napadalci pa: a/ ali se samopribijejo na križ in igrajo žrtev                                                                                                      b/ bralcem, sledilcem, gledalcem vržejo novo tematsko kost in se vedejo, kot da se ni zgodilo.
Nekoč so za nekakšne spletne teroriste veljali le hekerji (hacker). Hekerji v Sloveniji so za organe pregona še danes bavbav, mulci ki vlečejo mačke za rep. Njihovega kriminala doma se ne preganja, razen če obtožnica ne pride iz tujine ali pa če se heker ne spravi na NLB. V eri kriptovalut pa so hekerji že zdavnajl zasenčili biblične razsežnosti starih bančnih roparjev. V opisanem kontekstu se medijski terorizem in kibernetski kriminal (cyber crime) prekrivata, a sta za ostro oko daleč narazen. Cyber crime – hekerstvo –  je, ko z napadom pridobiš materialno korist ali napadenemu povzročiš materialno škodo. Medijski terorizem pa je ideološki napadi s katerim povzročiš psihološko razdejanje in medijsko poškoduješ in umoriš osebo, družino ali maso ljudi. Podobno, kot pri navadnem terorizmu. Sicer v dobro načrtovanih medijskih napadih lahko to terja tudi materialne posledice in človeške žrtve. Takšni primerov je pri na v zadnjem desetletju bilo kar nekaj:
  • Stožice – samomor podjetnika, ki ga je MOL (Jankovič) zaradi kršenja pogodbe pahnil v bankrot,
  • Mariborska šola – samomor ravnatelja, ko so ga po objavljenem video posnetku, kjer seksa z učiteljivo, mediji raztrgali z objavami
V omenjenih primeri bi glede destruktivnosti že lahko potegnili vzporednico z načrtovanim bombaškim terorističnim napadom. Nič krivi in dolžni ljudje so umrli, prizadetih je bilo nemalo ljudi okoli njih, posledično je to povzročilo tudi materilano škodo, ko so novinarji in mediji napadli te nedolžne ljudji in vdrli v njihovo zasebnost. Po črki zakona nikoli nihče ni bil del kakšne resne preiskave, kaj šele obtožbe in sodbe. V primeru samomora ravnatelja je celo, sicer simbolično čast rešilo, Novinarsko častno razsodišče, ki je ugotovilo, da je večina osrednjih slovenskih medijev s poročanjem o intimnostih med ravnateljem in učiteljico ene od mariborskih šol kršila Kodeks novinarjev Slovenije.  Majhen medijski prostor v Sloveniji premore, kar nekaj znanih slovenskih novinarjev in publicistov, televizijskih voditeljev, ki svojega sovraštva do desnice v medijih ne skrivajo, ki svojo brutalnost v etru ne šparajo, ampak si preko delodajalcev še dodatno brusijo kremplje; Dejan Karba, Tanja Gobec, Boris Vezjak, Grega Repovž, Jelena Aščič, Blaž Zgaga, Suzana Perman. Pod taktirko omenjenih je volk vedno sit in koza večkrat raztrgana. Posledice pa so jasne.