V spomin
Kričim, malo njih me sliši, ne zadržujem solz, pa njih toplino opazijo le redki, pišem v spomin in upam da o tem bo slišal svet, da bo vsak dan za to izvedel nekdo, nekje in občutil, kako minljivi smo in kako slični, pa tudi tako različni.
Ne le v spomin, temveč najprej v čast mi znati, da je ta oseba bila moja stara mati. Kako prikladen dan izbrala, jesen začeto si zaznamovala. O žrtvovanjih in dobroti tvojih besed dovolj ne najdem, kot poet skozi napisan verz uspem izvleči vsaj nekaj resnic, lahko sprostim vulkan emocij z žalostjo in spomini prežetih, v bojazni, da brez tvoje bližine me kruti svet ne snede! V mnogih mislih, v spominu in zlasti pa v srcu mojem ostajaš večna in si preprosto Nezamenljiva (pesem)!
[…] Spomin je ostal, […]