Sovje pero – začetek poti Varuha

Ko me sredi divjine najde sovje pero, se je začelo posebno potovanje – potovanje Varuha goznih zgodb. Trofeja ne pomeni več zbiranja, temveč klic narave.

Gozd je bil tih, a ne prazen. Listje je šepetalo zgodbe, ki jih ni nihče zapisal, in koraki so se pogrezali v mehko listej in razpadlo vejevje, kot da hodijo po spominu. Nebo je bilo zastrto z zelenimi krošnjami, svetloba je padala v drobnih pramenih, ki so se lomili ob vejah in risali vzorce na tleh. Hodil sem počasi, ne z namenom, temveč z občutkom, da mi kaj ne uide, kot da me nekaj vodi — ne naprej, temveč globlje v divjino.

• Zgodbe Varuha

Med bukvami in hrasti, kjer se senca in svetloba prepletata kot dih in izdih, sem zagledal pero. Ležalo je neopazno in hkrati izzivalno. Belo, z rahlo sivim in rjavim robom, ukrivljeno kot vprašanje, ki še nima odgovora. Pogledal sem ga. In šel sem mimo.

Ni bilo dvoma. Ni bilo strahu, niti občutka za čas. Gozd pa ni molčal. Vsak korak naprej je bil tišji. Vsak dih težji. Kot da sem pustil nekaj za sabo — ne predmet, temveč možnost. In ta možnost je začela v meni rasti. Ne kot misel, temveč kot slutnja.

Po nekaj korakih sem obstal. Zrak je bil gost, skoraj svet. Pogledal sem nazaj, s pogledom iskal tisto izzivalno. Pot ni bila dolga, le kje je? Vsak korak nazaj je bil globok. Vračanje ni bilo odločitev. Bilo je klic. Ko sem se vrnil, pero ni bilo več le sovje pero. Kot bi se zaiskrilo. Bilo je pričakovano. Kot da me je čakalo. Ne kot predmet, temveč kot preizkus.

” Nekaterih stvari ne najdeš – dokler se ne vrneš po tisto, kar si že videl! “

Držaje ga med prsti sem začutil hlad. Ni bil od vetra — vetra ta dan ni bilo. Hlad je prišel od znotraj. Kot da sem se dotaknil nečesa iz druge dimenzije mi je govoril notranji jaz. Z naravo sva se priklopila in povezala. V tem trenutku sem vedel, bilo je prvič, ampak govorilo mi je, da ni zadnjič. Nekaj se je začelo. Ne pot. Ne naloga. Prebujanje.

Nakaj minut za tem, ko sem se od kraja že dodobra oddaljil je zaskovikala sova. Enkrat. Nato še enkrat. To ni bil pozdrav, to je bilo to o čemer mi je govorila podzavest, to je bila potrditev slutnje. Pogledal sem navzgor, šumenje krošenj, sence, slutnje. Ko senca izginila je med temi krošnjami se ji je pridružila naslednja in naslednja. Zrak je drhtel. Ne fizično — temveč v občutku. Kot da si prestopil prag. In stal sem tam, s peresom v roki, z zavedanjem, da sem del nečesa. Nisem bil več le opazovalec. Nisem bil več le pohodnik. Postal sem Varuh, varuh gozdnih zgodb.

Tako sovje pero ni bilo trofeja. Bilo je prvo znamenje. Ne dokaz, temveč izbira. In s tem začenjam pot skozi steze in goščave — ne kot zbiratelj, temveč kot tisti, ki prepozna. Vsaka trofeja bo prišla, ko bom pripravljen. Ne prej. Ne po sili. Temveč v trenutku, ko bom šel mimo — in se vrnil.