Kam na kresovanje
Leto 2020 in leto 2021 sta bila posebna. Srčno upam, da se po tej posebnosti ne bo zgledovalo letošnje leto, čeprav se 2022 ni začelo Bog ve kaj bolje.
Po vseh odrekanjih in omejevanjih odkar je v naša življenja zakorakal COVID19 (koronavirus) sem povsem izgubljen. Lokali več ne obstajajo, v trgovino pošiljam agente ali naročam preko spleta. Omislil sem si druge obveznosti, spremenil način življenja in navad. Spomini in nostalgija, pač, ostajata. Vedno.
Ker je smo pravkar preživeli bitko, že vrtim spomni na maj. Na čas, kako in kje smo nekoč preživeli prvomajske praznike.
Desant na kresovanje!
Ker sem že pred leti zamenjal tradicionalno zijalanje po obali za praznik dela in 1. maja sem lokacijo za dogodivščine obrnil v hribe. Ker so ljudje boljši posnemovalci od vsake tehnike, so se s časom tudi zanimive turistične destinacije za izlet v hribe ob takih terminih dodabra zapolnile. Kdo pa si želi gužve v neokrnjeni naravi? Če bi korono po vzoru Avstralije lahko deportirali domov na Kitajsko, bi vse bilo spet lažje. Mogoče bom letos obiskal kak vaški kres. Saj ne da kresovanje na obali ni doživetje, ampak obala je za vse kaj drugega prej, kot pa za kres. Kresovanje na dolenjskem gre nekako bolj v uho in v grlo. Grem na aufbiks, brez obveznosti. Pivičko ali dve, mogoče pinot in pečena klobasa. No, to.
Kot otroci smo tudi mi delali kres. Več tednov pred prvomajskimi prazniki smo vlačili dračje, nabirali stara porušena debla, vejevje, iz bližnjega gozda in kopičili grmado. Skozi leta smo bili kar prepoznavni. Tisto leto je bil kres visok skoraj deset metrov. Imeli smo ozvočenje, pijačo in nekaj hrane. Veselica! Jp, eno leto smo se znašli celo na naslovnici tiskanega medija.
Ja, takrat so mediji še nekaj veljali.
Še kdo dela kres? Ti greš kdaj na kres?