V spomin – Nezamenljiva (1919 – 2009)

Kričim,  malo njih me sliši, ne zadržujem solz, pa njih toplino opazijo le redki, pišem in upam da bo o tem slišal  svet, da bo vsak dan za to izvedel nekdo, nekje in občutil, kako minljivi smo in  kako slični, pa tudi tako različni.  Ne le v spomin, temveč najprej v čast mi znati, da je ta oseba bila moja stara mati.

Kako prikladen dan izbrala, jesen začeto si zaznamovala. O žrtvovanjih in dobroti tvojih  besed  dovolj ne najdem, kot poet skozi napisan verz  uspem izvleči vsaj nekaj resnic, lahko sprostim vulkan emocij z žalostjo in spomini prežetih, v bojazni da brez tvoje bližine  me kruti svet ne snede! V mnogih mislih, zlasti pa v srcu mojem ostajaš večna in si preprosto Nezamenljiva!

Zdi se majhna in vseeno spet velika,
tako krhka, pa vseeno močna,
danes silhueta, včeraj še,
čuteča,
ljubeča,
vestna,
ponosna,
polna življena,
izkušenj,
hrepenenja,
marljivosti,
prizanesljivost in trpljenja,
enostavna – dojemljiva,
preprosta – resnična,
vsem znanim takšna,
ki v srcih bo ženska nezamenljiva.
Saj ne da bi ne vedel,
da tvoj življenja cilj,
ustvariti osebo imenitno,
lahko predvidel,
da ne zaman si ero celo nam nudila vso to oporo,
vzor človeku,
smrt skušnjavi,
pri resni borbi v življenski spravi in
naj bo v tolažbo ali ne,
povedat sem naglas pozabil,
da še kako zavedam se,
vseh naukov,
dobrih misli,
dobrin učenih in pridobljenih zdaj imam,
zahvalit žal za to pa se ti prav ne znam.
Od danes nisem isti,
pa isti nikdar več ne bom,
v smer življenskim ciljem zrl,
z vsakim dnem bom bolj in bolj,
Vse tvoje zlata vredne zapuščine,
ljudem prezrte najpomembnejše dobrine,
bom trosil,
v srcu nosil,
in jih z dobroto plemenitil,
obljubljam babi,
da potomstvo bom nasitil.

Počivaj v miru!

Anton

Babic  v spomin, 23.september 2009