V naslednji vojni bodo partizani desničarji
To ni meme. To je diagnoza.
Ko danes levi establishment še vedno nosi rdečo zvezdo kot sveti simbol in se razglaša za edine prave dediče »boja za narod«, se dogaja ena od najbolj perverznih zamenjav vlog v naši zgodovini. Partizanstvo kot koncept – oborožen, nekompromisen odpor proti tujemu sovražniku, ki hoče uničiti našo skupnost – se je že zdavnaj preselilo na drugo stran barikade.
In to ni teorija. To se je že zgodilo.
Partizanstvo je vmes že presekala ena vojna – tista za Slovenijo leta 1991. V desetdnevni vojni za osamosvojitev je rdeča zvezda agresor slovenstva. JLA, naslednica partizanske vojske, je poslala tanke na Slovenijo, da bi zadržala Slovenijo, kot molzno kravo v Jugoslaviji, da bi zatrla misel na osamosvojitev. Slovenci, ki so šli branit meje in mladostno državo, so streljali proti simbolu, pod katerim so se nekoč borili njihovi očetje in dedje. Rdeča zvezda je takrat izgubila. Izrezali so jo iz slovenske zastave. In zmagali smo.
Danes, 35 let pozneje, pa ta ista rdeča zvezda znova vlada. Absurd absurdov. Absurd, ki si ga razumen človek skoraj ne more predstavljati. Dedinje in dediči tistega režima, ki so leta 1991 hoteli ustaviti Slovenijo z orožjem, sedijo v vladnih stolih, dobivajo državni denar za svoje »borčevske« organizacije, dediči dedičev dedujejo nikoli vplačane pokojnine in še vedno razglašajo, da so oni edini pravi domoljubi.
To ni kontinuiteta. To je zgodovinska norost.
Zato bo v naslednji resni vojni pravi partizanski duh na desni. Tam, kjer še verjamejo, da je vredno umreti za lasten narod, ne pa za univerzalne vrednote, hlastanje po tujem, kar v praksi pomeni samomor. Partizan bo enkrat desničar – in dvomim, da bo nosil rdečo zvezdo, ki mu že drugič grozi z genocidom. Prvič z revolucijskimi poboji in povojnim terorjem, drugič pa z odprtimi mejami, demografskim nadomestilom in kulturnim izginotjem.
Ker levičarji pod pretvezo socializma in lažne skromnosti niso izdali samo domobrancev leta 1945. Izdali so vse.
Izdali so delavski razred, ko so se zaljubili v globalni kapital in poceni delovno silo iz tretjega sveta.
Izdali so narod, ko so nacionalno suverenost zamenjali za bruseljske direktive in woke agendo.
Izdali so celo lastni antifašistični mit, ker so pripravljeni ponoviti tisto, kar najglasneje obsojajo pri drugih: demografski in kulturni genocid domorodnega prebivalstva – le da tokrat v Evropi, brez konj in sabelj, ampak z azilnimi politikami, socialo in nataliteto 1,2 proti 4+.
In ko nekdo to pove na glas, ga ne udarijo po jeziku niti mediji niti institucije. Nasprotno – ga označijo za sovražnika demokracije. Ker resnica boli najbolj takrat, ko razkrije, da so se »borci za svobodo« spremenili v privilegirano kaste, ki brani svoj položaj z isto retoriko kot pred 80 leti, samo da je zdaj sovražnik notranji: vsakdo, ki noče, da Slovenija postane nekdo drug.
Levica je sama sebi izpraznila mit. Ostala ji je samo še prazna rdeča zvezda in privilegiji, ki jih brani z vso silo.
In ko pride ura resnice, bo zelo zabavno gledati, kdo bo res šel na barikade – in za kaj.
