Predsednik z doživljenskim mandatom

Je ata v času Tita izjavil: “Upam, da ne bom življenja preživel pod enim samim predsednikom.” Je vsaj v tem kontekstu imel srečo. Premnogi te sreče niso imeli, jih je #Tito preživel.

In potem se je zgodil Kučan. Dvakrat. Še dobro, da je funkcijo “bez ograničenja mandata” ozdravil zakon. V nasprotnem, bi Milan Kučan bil stari-novi predsednik Republike Slovenije danes, jutri in vse do Žal. Mimogrede, da ne pozabim. O pomandatnem šlepanju na predsedniško funkcijo bi se kdaj lahko javno razpravljalo. RTV SLO bi lahko na to temo pripravila oddajo #Tarča. Se ne mudi. Lako potem, ko nekdanja njena voditeljica pride z odvajanja. Skratka.

 Kot pravi moja malenkost. Vlada brez politično pripadnega predsednika države je, kot #disco brez dee yaja.

Levica že od samega nastanka Republike pomembnost predsedniške funkcije vehemento zanika, a se za njo grebe, kot lev za meso sveže gazele. Retardirani tezi danes papagajsko celo ali tudi prikimava desnica. Zlasti desna levica. Najbolj glasna je predsednica Nove Slovenije, ki v isti sapi vloži kandidaturo za predsednico in javno zakokodaka kako si želi biti predsednica vseh Slovencev, kaj vse, oh in sploh, bi lahko za nas naredila in kako združevalno se počuti. Po hudem porazu, ko je komaj ubežala pred Andrejem Šiškom pa globoko razočaranje. Čudno.

Desnica svojega predsednika ni imela še nikol v svoji zgodovini. Po napovedih Pečenka in uradnem izidu prvega kroga letošnjih predsedniških volitev ga ne bo imela niti v naslednjih petih letih. Konec koncev pa, so #volitve z udeležbo manj, kot 51% sploh legitimne? V debati vseh debat, ki jih lahko najdeš le na tviterju se o tem marsikdo resno vpraša. In kot pravi kolega, “to niso več naše volitve”.

Osebno bi si želel ponovno iti na volitve, ko bodo te postale honoriran dogodek.