Dvigne se mi ob pogledu nanjo

Ko zaradi ne-ravnodušnosti odpove pamet.

Vsak si ob tem naslovu predstavlja nekaj svojega. Nekateri se zgrozijo. Nekateri se nasmehnejo.
Nekateri kliknejo iz radovednosti. Drugi skličejo Svet za državno vanost. Vsem pa je nekaj skupnega: niso imeli pojma, o čem bo tekla beseda.

To je fascinantno.

Ker v Sloveniji smo mojstri interpretacij. Vsak vidi tisto, kar želi videti. Vsak sliši tisto, kar želi slišati.
In vsak je prepričan, da ima prav. V resnici sem si naslov izposodil od legendarne objave o Coca‑Cola reklami.
Slabi!

Tisti, ki je za moj okus bila tako banalna, da je skoraj žaljiva. Se pravi nič nima skupnega s potenco. Prej z impotenco.

Ampak ravno zato je metafora popolna.
Ker tudi naša država, naš sistem, deluje točno tako: dokler ga ignoriraš, je vse v redu. Ko pa ga pogledaš od blizu, začneš opažati stvari, ki ne bi smele biti tam. Se ti dejansko dvigne pritisk, želodec.

Reklama je pač samo reklama.
Sistem pa ni samo sistem.
V njem ni nič naključnega. Ni nič »samo tako«. Ni nič »pa saj je logično«.

V njem so odločitve, ki jih nihče ne razume. Pravila, ki veljajo samo včasih. Obveznosti, ki nastanejo iz nič. In anomalije, ki so tako pogoste, da jih večina sploh ne opazi več.

To je tisto, kar me zanima.
Ne reklame.
Ne naslovi.
Ne interpretacije.

Ampak tisti trenutek, ko nekaj, kar bi moralo biti jasno, postane sivo.
Ko nekaj, kar bi moralo biti logično, postane absurdno.
Ko nekaj, kar bi moralo pomagati, začne škoditi.

To je prostor, kjer se začne siva cona.

Če si ob naslovu videl nekaj, kar tam ni bilo, nisi sam.
Tako delujemo.
Tako razmišljamo.
Tako nas sistem uči.

In ravno zato je čas, da začnemo gledati malo bolj natančno.
Ne zato, da bi našli krivca. Ampak zato, da bi končno videli, kaj je res tam – in kaj smo si samo predstavljali.