Plačam tudi v ‘naturalijah’

Frenk je še vedno brez dela! Jaz občasno še kaj pošušmarim, čeprav zastonj ne mislim delati v nedogled! Pa saj je kar prijalo tole poletje, le tako hitro je mimo. Nedavno sem pomislil, da je celo moja predigra daljša, pa sem se namrdnil, ker niti ta ni več kar je bila.

Vsake kvatre še malo pobrskam po blogih, ničesar takega nisem uspel najti ob čemer bi se nasmihal še dan potem ali o tem na takšen ali drugačen način pomišljal. Kje vraga so blogerji, ki so včasih zdrmali sceno? Nimam v mislim pijančkov in ekscesnih unikatov, ampak talentirane pisune, ki znajo zvabiti emocije, ki sprovocirajo kot špricer hladne, pa se ti v zapisu sploh nimajo na kaj opreti…

Vem paradoksalno vprašanje, sanje svinje, sploh  če pomislim, da je moja blogerska duša prodana že nekaj časa in  izgubljena tava med milijardami bitov, ki se pretakajo po bakru in optiki. O tem sem že pravil, kar potrjuje moje vizonarsko poslanstvo.

Zares kje so blogerji, ki so navduševali s svojimi čustvenimi izlivi. Prepričan sem bil, da ko ne bom pisal, se bom naslajal ob nenavadnosti tisočerih umov, življenskih tegobah posameznikov, trivialnih podvigih neznanih junakov…

Nič od tega!

Ko sem umrl sam, dobivam občutek, da umirajo drugi z mano.
Sit sem potopisov, reportaž s kraja dogodkov, sit sem vsega, kar lahko dobim tisti hip, ko stopim med ljudi ali odprem časopis. Hočem več, hočem šepet preteklih junakov pod mojim postom, da ste še tu! Menda niso vsi dobri zapisi že spisani, menda niso vsi pisci že izgubljeni?

Za božjo voljo, dajte mi svojo dušo, tisto, česar ne dobim niti za denar!

hac watching you…!