Ovakvi kao ja ne umiru lako

Danes je pomemben dan. Dan, ki je šele začetek nekogašnjega konca. Večina tu ne videti happy enda, kot smo ga bili vajeni pri Trnuljčici, ko se prek  posekanega trnja prebiješ v grad in le z nedolžnim poljubom ponovno oživiš  kraljestvo.

Kraljestvo na jugu je mrtvo in navzočnost domačega princ postaja fatamorgana. Ostro trnje in nič več nedolžen poljub, bi ne prebudilo princese, še manj kraljestvo samo. To je bojazen, ki je prisilila v  odstop hrvaškega premiera Sanaderja. S svojo odločitvijo je  presenetil mnoge, mene niti najmanj. O fenomenu Veliki sem že pisal in gotovo bom še kdaj, saj ljudem njegovega kova bi pripisal stavek, kot ga je Bata Stojkovič izjavil zase:” ovakvi kao ja, ne umiru lako!”

Bolj, kot pravljica o Trnuljčici, pa se Hrvaški scenarij nagiba k zgodbi o Rdeči kapici. Kdo je tukaj volk, kdo je deklica z rdečo kapo in kdo prevzema vlogo  lovca? Čas  bo naredil svoje, le če se lovčeve poti ne bodo  spet križale s kakšnim zagrebškim bombašem, kot v primeru lastnika Nacionala.

To je to!

Simpl kot pasulj?!

Odhaja zadovoljen in srečen, hvala bogu zdrav, za hrvaške razmere baje neizmerno finančno podkovan, v zadnjem letu nagledan sveta in Evrope, nabildan s samozavestjo, neizmernimi poznanstvi…

Na hrvaških forumih gori, blogi pokajo po šivih od ogorčenja in prezira do premiera. Mene pa nekaj boli, a sem srečen in v pričakovanju po drugem delu ‘Hrvaški premier part II?

Kaj bo ko zaženejo facebook ali gredo na ulice? Kdo bo potlej skušal kratiti pravico govora, svobodo zavedenim naivcem? Kdo bo posegel po sankcijah, ko pa Ivo ni več vrhovna oblast? Morda se tako začenja novo čudovito obdobje, obdobje upanja, prijateljstva in sloge, četudi za ceno, ko bomo nekoga skupaj pribijali na križ!