Kdo se smeje ta Božič?

Leto je bilo usrano. Četudi je skoraj že pri koncu, nesreča še vedno nima dopusta. Predbožični večer se je zaključil še z enim segmentom v seriji ‘živeti z nesrečo’. Zavarovalnica ima dovolj razlogov da ne priznava nadomestila po polici. Sklicuje se na premalo bogato premijo ob sklenitvi. Spet lastna krivda, ki mi jo vzbuja tisti, ki mi jemlje ali lastna naivnost? Jebemti sistem, ki ne sortira ološ od zrnja!

Trpim svobodno in po človeško – po moško. Trpel bi raje kot pička, pa nimam te sreče. Vsa mesta so že zasedena.

Za bogaboječega slovenceljna smo prave grče. Vse to teptanje, pljuvanje s severa, juga, vzhoda in zahoda. Ponosen sem vsaj na to elestičnost, če ne morem biti že na korajžo. Zavedam da se z extremi človeka kalijo. na takšne način sem nekoč uspel postal za hip nekdo. Skoraj na identičen način so trpeli nigri, pa jih poglejmo sedaj, kako dominirajo v športih in še marsikje. Bojda imajo na nogi mišico več od nas belih mehkužcev. Kakorkoli bilo, ob misli na kaljenje me spreleti le še misel vstajenja in smisel za katerega bo to trpežnost vredno izrabiti.

Poloničnica je blagodejno vplivala na minule dogodke tokom leta in naj mi še kdo reče, da cerkev in z njo dobra pridiga v.s. s korom božjih napevov ne vpliva na človeka pomirjevalno in pozitivno.

Spomnil sem se mojih vizionarskih napovedi. Padca tajkunov, kako bo spet vse državno – ‘naše’. Nekateri so se posmehovali, pa da jih vidim sedaj zelene pametne glave. O njih pameti so tako menili tudi nekateri njihovi zagovorci, pa je vsa svetovljanskost izpuhtela v letu dni, izpadli so smešno, zame pa so bedni, kot so bili bedni prvega dne spoznanja da so bleferji zaviti v popisan učen papir. Konec koncev so vsi strokovnjaki pri nas več ali manj smešni, bedni in nesposobni. Saj ne da bi to sami želeli, ampak s komer se družiš takšne si ali pa te prevzgojijo… Svoje dobro ime prati naknadno je brezpredmetno. Enostavno poveš da si zabluzil – oprostite mi prevzelo me je bogastvo – tistemu ki te je speljali na kriva pota pa vtakneš nekaj zadaj. Naj bo ostro, naj se ve da izražate hvaležnost za porušen življenski trud.

Leto je bilo res revno in težko, pa sem se tega Božiča vseeno nasmejal parkrat do solz. Mar je do smeha kljub bogatiji Igorju, Bošku, Karlu, Gregorju…?

Damjan pravi da sem kot Nostradamus, slovenski Nostradamus, in da me je vredno brati. Prida le, da pišem in obelodanjam premalo. Sedaj že mala zgodovina potrjuje njegove hvalospeve. Hvala tudi ostalim vernikom.

Verujte vame naprej!

Padli so tajkuni, padli so narodnjaki, padel je Tajani, padajo premierji, padajo ministri, padajo časopisi, padel bo sistem, ‘facebooki’ so blizu uzakonjenja …

Bežite dokler imate čas…