Ekstremno kolesarjenje od Nakamure do Meride in nazaj!

Kratko, ampak sladko in za desert na koncu še grenko. Po dobrem letu sem jo sesul. Merida, moja ljubica, gre v pokoj. Sem jo pa, po moško, hitro nadomestil z novo-staro ljubeznijo, Nakamuro MTB.

Baje tapameten popusti, a očitno in hvala Bogu, to enkrat nisem bil jaz. Saj veste: ” Bolje gištel v kanti, kot moje ogrodje na intenzivni.” Sila teže, adrenalin in tisti nalet. Jaaa, nalet ali še bolje polet. Ko se pri spustu realnosti zavedaš šele, ko si mimo. Ali pa nisi. To je to. Četudi bi šc izza ovinka predme skočil medved ni šans, da bi ustavil. To je, kot pri pristanki letala. Pristanka enostavno ne moreš zaustavi, letečega gorca ne ustavi niti sedem diskov. In potem se zgodi drevo, in to sredi gozda. Absurd z opombo, ker je res bilo podrto in je presekalo pot. Pa ga nisem podrl sam. Podrtega je tam nekdo pustil. Tine pravi, da je šlo mogoče za atentat ali pa za naročen umor? Who knows? Še raziskujejo.

Se pač ta hip pretežno ukvarjam, kaj s kolesom, če kdo in kje izvaja popravilo karbonskega okvirja in take reči? Pa je popravilo karbonskega okvirja sploh racionalno, je sploh okvir še varen? Najbolj, da poškodovano gorsko kolo prodam, požrem izgubo in bo to, to! Spodnje očitke bi moral poslušati prej, a jih bom verjetno sedaj še bolj.

Očitek, “lahko bi se malo umiril”, je bil hkrati tudi najpogosteje uporabljen stavek leta 2021 in bo definitivno padel njegov rekord sedaj, v letu 2022. Ni mi smešno, sem pa vesel, da sem jo odnesel z nekaj odrgninami in podplutami. Ker očitno ne čujem dobro in niti ne vidim dobro, sem znova na začetku. Sezona gre in znova furam Nakamuro, ki jo lani v deliriju Meride, niti prodajati nisem začel. Očitno čez eno leto vse prav pride. Aja, tisto pravi, da čez sedem let vse pride prav. Se ne pritožujem, ampak polno vzmetenje je full suspension. Nakamura ima vzmetenje spredaj. Merida pa, khmm, spredi in zadi.

In v čem je fora?

Fora je, da je polno vzmeteno gorsko kolo precej dražje. Posledično udobnejše ter oh in sploh bolj kompatibilno z naravo steze oz. stez, po katerih se furam. Skoki in njih pristanki so mehkejši, rit je bolj hvaležna in vožnja, na splošno, je manj stresna, dobesedno. Merida ima karbonski okvir, Nakamura je imela aluminijastega. Če se mene vpraša je material okvirja za downhill povsem brezpredmeten. Iz kartona ga res ne bi imel, je pa po moji strokovni oceni aluminijast okvir precej bolj primeren za robustno off road trail vožnjo čez drn in strn, saj tistih nekaj gramov razlike pomeni nekaj le profesionalcem. Mountain bike karbonska kolesa so navdih napredka. Ima neke prednosti, a kot vidimo tudi slabosti. Za rekreativno MTB ali downhill trail kolesarjenje je karbonski okvir brez veze. Ekstra strošek, ki ga kekec pred kekci lahko upraviči le, če nosiš majico z napisom, “moj okvir je iz karbona”.

Vsem gelibterjem in divjakom, ki začenjate z gorskim kolesarjenjem priporočam kovinsko ogrodje in predvsem ter zlasti veliko pameti.