Doživljenski predsednik olimpijskega komiteja Janez Kocjančič z opcijo bez ograničenja mandata

Olimpijski komite Slovenije od njegove, sedaj že davne, ustanovitve 15. oktobra 1991 premore prvega, enega in edinega predsednika OKS. Doživljenski predsednik bez ograničenja mandata v demokratični Republiki Sloveniji po svojih rezultatih dela tako ali tako s svojim odstopom zamuja vsaj za desetletje ali pa več.

Na prvi skupščini Olimpijskega komiteja Slovenije, 17. decembra 1991, je bil izvoljen za predsednika mag. Janez Kocijančič, za podpredsednika pa nosilec treh olimpijskih odličij, Miro Cerar. Prvoizvoljeni Kocjančič je na položaju funkcije predsednika še danes ali že skorajda slabi 2 desetletji, torej, vse od njegove ustanovitve leta 1991. Cerar kot vrhunski športnik, predsednika Kocjančiča ni nikoli vidneje ogrožal, kar sproži številne pomisleke, da izobražen vrhunski športnik ne more biti visoki funkcionar?
Podobno periodo in status neodstavljivosti je do pred časom imel tudi predsednik Nogometne zveze Slovenije – NZS – Rudi Zavrl.

Kocjančič bi se po mandatu lako enačil recimo s poslancem Miranom Potrčem, Antonom Anderličem ali kar sami predsednikom bivše Jugoslavije Josipom Brozom Titom. Vsi navedeni svoja funkcionarska mesta zasedajo tako samoumevno in dolgotrajno, da jim lahko pripišemo mesto funkcije ‘bez ograničenja mandata’.

Nedavno je Kocjančič na vprašanje ali bo ob poteku svojega mandata kandidiral ponovno, odgovoril cagavo. “Kandidiral ne bom”, a le “v primeru, če ne bo primernega kandidata” ali pa če ga spet na vse pretege, za nepomembno mesto predsednika OKS, kjer se lahko odloča o marginalnih športnih vprašanjih, spet ne skušajo ‘pregovoriti’ njegovi privrženci?!

Izjava je smešna, pronicljiva in predvidljiva!
S takšno neumnostjo, si aktualni, nesposobni funkcionarji s Kocjančičem na čelu, utirajo tampon za ponovno kandidiranje ali pa se že vnaprej perejo pretekle krivde, ker so bili na visoka mesta postavljeni, kot se je to dogajalo v preteklosti, s tajnimi dogovori in podporami za protiusluge.

Dokaz nezadovoljstva s Kocjančičem pa ne prihaja več le iz športnih krogov, ampak je njegovo ravnanje in nesposobnost skozi dosežke primerno ovrednotila tudi javnost.
Prvi mož OKS, bi zavoljo svoje negotovosti, načelno lahko že pred desetletjem in več, ponudil svoj odstop, mesto pa prepustil sposobnim vizionarjem.

Lahko bi ga uspešno nadomestil kar s samimi šampioni, kot je Iztok Čop, Primož Kozmus ali pa še vedno aktualna srebrna Tina Maze. Vsi trije omenjeni nimajo skupnega le vrhunske dosežke, kot bi človek pomislil najprej, ampak izrazito vizijo kako zagotoviti trden in uspehov vreden status vrhunskega športnika.

Olimpijski komite Slovenije je zlato medaljo ovrednostil skupaj s sredstvi države na 44.600 evrov, srebrna medalja je bila vredna 33.900 evrov, bronasta pa na 23.200. Skupaj sta naši šampionki in vseh 47 članov olimpijske reprezentance obremenili blagajno za 91.000 evrov in če dodamo, da je OKS odločil nameniti še po 1500 evrov vsakemu od udeležencu za teden priprav v Vancouvru (70.500 evrov) ter stroške za slovenski šotor v olimpijski vasi v znesku 200.000 evrov, pa ostaja do planirane porabe strahotna, javnosti neznana, finančna vrzel, ki bremeni davkoplačevalce. Namreč načrtovani strošek projekta Vancouver 2010 naj bi znašali 1,5 mio evrov. Pa je sedaj, ko je olimpijada mimo in so rezultati pozitivni, je zagotovo upravičeno narasel tudi znesek stroška, o čemer pa bomo še diskutirali.