Vzpodbujanje črnih gradenj

Stanovanjski problemi v  zadnjih letih  na lestvici delikatnosti kotirajo na sam vrh. Njihov način reševanja je kako drugače, kot kreativnost posameznika, čeprav država s svojimi posegi želi povedati drugače. Probleme rešuje matematično-nekoga prikrajša, da ugodi drugemu. Vsota takšnega posredovanja je jasna.

S sago o gradnji, ki se niti začela ni, je nekdanji sošolec pred dnevi zamoril že tako klavrn dan, ki nam je vsem dal vnovič vedeti, da pred zakonom enostavno in žalostno nismo vsi enaki.

Odločil se je graditi, na podedovani zemlji, a se je ustavilo že v startu, ker bojda parcela, ki meji na pozidano, spada pod kmetijsko območje.

Tisti čas, ko je on krvavi boj bil, so drugi ustvarjali  niz črnih gradenj.

Sprva premične objekte, najsibo pod pretvezo kamperjev, zapriseženih čebelarjev, šotorov, barak ali kar korajžno s kombinacijo barake in prizidkov…

Večina prestopnikov-črnograditeljev, ne premore niti toliko strpnosti, da bi z zidanim posegom v naravi počakali sezono ali dve in s tem priznali nekaj strahu pred posledicami.

Preveril sem in res so brez dokumentacije na tuji zemlji (privatni ali občinski) postavljeni-zgrajeni številni objekti in nelegalni priključki na omrežja… Sedaj so ta breme države in avtomatsko breme vse populacije. Največji absurd pa je ta, da tudi breme sošolca, ki prestaja križev pot okoli svoje  poštene gradnje na svojem.

Ampak kaj bi o posameznih številkah, ko pa so zrasla cela naselja, za njih legalizacijo pa sedaj skrbi država in za vso pripadajočo infrastrukturo namenja vreče denarja.

Kaj lahko na to reče in sklepa bogaboječ državljan?

Logična razlaga, da država določenim pod prisilo postopno, a vse bolj popušča in  dopušča te črne gradnje, katerim za legalizacijo potem poskrbi kar sama z našim denarjem. Z osebnim vlaganjem jih tako zagovarja in celo vzpodbuja!

Moj kolega, je med tem že obupal. Njegov stanovanjski problem, štiričlanske družine s prihodkom, ki ne doseže nobenega zajamčenega praga, je nerešen. Tudi suveren začetni navdih, ki je zelo redek odraz poštene slovenske družine, ko glava familije želi iz ponosa reševati vsak problem brez pomoči države, je splahnel. Sprevergel se je v ogorčenje in podzavestni odpor.

Ni dvomov, da si v anarhičnem stilu življenja lahko privoščiš anarhijo, ki je dotičnim nekako vedno spregledana in dopuščena. Če živiš pošteno, ti ob minimalnem,  poizkusu nespoštovanja pravnega reda vzamejo še tisto malo, kar si pošteno zaslužil ali celo podedoval…

Krog, iz katerega pošten državljan ne more izstopit, če tudi bi želel.

Vem, da se mnogi požvižgajo, enim je celo smešno, stanovske razlike pa so tako očitne, ko posameznike privedejo do skrajnosti.

Res je lepo, če si bogat, pa tudi če si reven, le iz pravega testa moraš biti, pa ti je več, kot lepo. Usodo si krojiš sproti, za minulo delo ti ne more biti mar. Tako eni, kot drugi pa si lahko privoščijo kratkomalo vse.

Premožni si kupijo, ‘revni’-brezvestni in potepinski pa vzamejo ali pa jim zaradi renomeja, po katerem slovijo kar država da.

Na koncu je vse isti sranje, zmanjkuje srednjim, tistim z ‘žuljavimi’ rokami, ki se trudijo za minimalca in na katerih sloni vse breme tega sveta!

Še kako smešno pa bo kaj kmalu tole vprašanje:”kaj bo, ko bodo porušili edini steber, ki še drži tole nadvse čudno demokracijo?”