Število zaposlenih v javni upravi je luksuz

Če bi prirastek prebivalstva sledil političnemu kadrovanju in prirastku zaposlenih v državni upravi, bi Slovenija danes imela vsaj 6 milijonov prebivalcev.

Svoj čas tudi program enormnega povečevanja zaposlovanja v javni upravi ni zmanjšal števila registriranih brezposelnih v evidenci, ki jo vodi Zavoda za zaposlovanje Republike Slovenije.

Ob osamosvojitvi je imela Slovenija 1.913.355 prebivalcev in 9.733 zaposlenih v organih državne uprave, kar je en uradnik na 197 Slovencev. Ni idealno, ampak kar znosno. Danes ali točno na današnji dan na sončni strani Alp živi 2.066.161 prebivalce, po pisarnah pa se preklada, reci piši, 30.656 uradnikov. To pomeni, da smo Slovenci dobro postreženi, kadar se soočimo z državnimi uradniki. Pa smo res (beri in se joči – odjava vozila na UE). Po 27-letih smo dosegli vsaj to. Na 67 Slovencev smo dobili minimalno enega uradnika in to le v vrstah državne uprave. Pravi dumping kadrovanja v vrstah državne uprave je bil dosežen v letih 1991 do 1997, ko je v pravljičnih sedmih letih oblastem uspelo v državno upravo zriniti, kar dobrih 18 tisoč “žlahtnikov in znancev”. Skratka. Rasti zaposlenih v državni upravi je nekdo zelo naklonjen.

Le kdo je vladal v tistih časih?

Graf gibanja in rast števila zaposlenih v organih državne uprave Republike Slovenije od časa  samoosvojitve 1990 do danes.

Kronologija v številkah –  zaposlovanje v organih državne (javne) uprave RS:

  • 1991 –  9.773
  • 1992 – 14.566  
  • 1993 – 18.288
  • 1994 – 20.000
  • 1995 – 26.029 
  • 1996 – 26.461 
  • 1997 – 28.101 
  • 1998 – 28.638 
  • 1999 – 28.304 
  • 2000 – 29.328 
  • 2001 – 30.671
  • 2002 – 31.451
  • 2003 – 32.621
  • 2004 – 33.523
  • 2005 – 34.257
  • 2006 – 34.387
  • 2007 – 33.866
  • 2008 – 34.134
  • 2009 – 34.333
  • 2010 – 34.086
  • 2011 – 33.526
  • 2012 – 32.336
  • 2013 – 31.239
  • 2014 – 31.158
  • 2015 – 30.454
  • 2016 – 30.662
  • 2017 – 30.656

Zaposlovanje v javnem sektorju je vedno bila boljša ali ena redkih inovacija vsake vlade. Saj veste tistega: “Če svojega ne bomo, čigavega pa bomo pol?!”