Padel je Dnevnik

Padel je prvi cajteng. Prvi med ne tako  številnimi še do nekle kredibilnimi, kolikor se seveda o kredibilnosti sploh govoriti da. Kliče se Dnevnik! Res je  1.april, pa ni prvoaprilska šala, ampak  žrtev recesije.

Menda bo prek luže kar 8 od 50 največjih časopisov prenehalo izhajati. Trepetajo celo svobodni novinarji, kako šele tiste, ki so desetletja črpali veliko za tisto malo ničkolikorat ležerno sproduciranega dela in napol resnic. Medtem, ko so vegetirali v neki zatohli pisarni uredništva in se z nekakšno prisilo odmajali na teren, da so zadovoljili svoj minimum in delno upravičili svoj obstoj, so se nekje rojevali novi mediji in vsestranski kreatorji drugačnega.

Na trenutke se zdi, da nas bralce podcenjujejo, češ za rajo je dobro, smetana pa tako izve predno pridejo izkrivljene informacije v tisk. Konec koncev, je srenja tista, ki o tem odloča kaj in na kakšen način bo obveščena javnost!

Kdo bi novinarjem zavidal  v teh časih?

Kredibilnost ala Patria s Praprotnikom na čelu, pa so kljub hvali, pisunske specialce bolj oškodovale pri renomeju, kot mu koristile. Namreč ni pozabiti, da štejejo tudi malenkosti, kaj šele pompoznosti na 1001 način. Bilo je lepo dokler jim je trajalo, topli in prijetni spomini jih bodo še vedno greli pri srce, če jih bodo tudi hranil pa je zgodba za drugo poglavje. Prihajajo novi časi, cenejši časi, psiho hrane in še kako dragi časi tiste druge…

Spletni mediji marširajo že nekaj časa, le tempo v zadnjem obdobju stopnjujejo močneje, korak je trši… Postavljajo se časopisnemu ob bok, po prepričanju nekateri pa je prevlada celo že vidna na obzorju.

Na spletu dobim vse in še več. Tu celo sam povem kar me žuli, kar se mi zdi vredno pohvaliti, tu si lahko celo delam brezplačno reklamo za mojo malenkost, tu oglašujem zastonj, medtem, ko sem pred leti moral mastno plačati za oglas v Delu ali katerem drugem časopisu širšega dometa. Ob vsem tem pa moj glas niti ni tako šibek. Seže kar daleč in nanj se občasno odzove presenetljivo veliko ljudi.

Delo, Dnevnik, Večer… vsi posvojenčki v reji nekih Šrotov ali kakršnihkoli drugih mini-maxi tajkunov in podtajkunov v.s.državo in nje lakajev, ki dnevno nanizajo klišeje ne ozirajoči se na resnice in nas, se bodo zavoljo tega težko upirali pritiskom. Jutri jih bo manj, morda jih sploh ne bo, kdo bi jih pogrešal…  So le razvada sodobnega človeka!

Padajo tedniki-brezplačniki, pa ne bi dragi časopisi?

Nadomestili jih bodo novi, gotovo cenejši in morda celo verodostojnejših informacij željni. To je pogoj, da jih bo  kdo želel! Ostali bodo končali v WCju, večina jih je še za tam preokorna in predraga.

Ni vrag, da ne bo nekoč prišel čas resnic in okusnih informacij, četudi bolečih. Najpomembneje je, da resničnih in znosnih.

Dnevnika ne bo več k nam, načrtujem odjavo še enega tednika, mogoče še katero od  revij, ki se znajdejo vsako jutro v mojem nabiralniku. Padel je predvsem zaradi že omenjene recesije, pri selekciji kdo ja in kdo ne, pa je igralo odločilno vlogo občasno pretirano pompozno natolcevanje po želji za zadovoljiti lastne trenutne apetite, misleč da imamo vsi ljudje spomin zlate ribice!

Uredniška politika je tista, ki določa mejo. Višja ko je, več se proda in zadovolji naklado. Pri tem pa trdnost informacij ruši medijsko kredibilnost. Kombinacija, ki žal ni uspešna na dolgi rok! Vsakodnevno serviranje številnih novic v stilu 1.aprilskih šal, kot si jo je recimo v torkovi Piramidi predčasno omislila Erika Žnidaršič na  naš račun, ko je gostila najiskanega (honorar-1000€ za pol ure), je dala dodatno upanje gledalcem v težnji po odjavi z zakonom sprejete RTV naročnine.

Zdi se nemogoče, pa je res?